ANTIČNA KNJIŽEVNOST (26.11.)

ANTIČNA KNJIŽEVNOST/pojmi za poklicno maturo

• Časovna umestitev

Homer: Iliada

• mit o trojanski vojni
• ep, epsko
  

Sofoklej: Kralj Ojdip

• tebanski mit
  
• antično gledališče
• tragedija, tragično

ANTIČNA KNJIŽEVNOST

gr. Antiqvus-star, starodaven

To je obdobje stari Grkov in Rimljanov. Trajala je približno od 1000 pr. n. št. pa do 5. stoletja našega štetja.

Obsega starogrško in starorimsko književnost, ki sta prvi evropski književnosti, zajameta samo v južnoevropske dežele (od Grčije do Španije in v deželah severne Afrike, ter na Bližnjem vzhodu). Konča se, ko razpade rimsko cesarstvo in se v Evropi začne srednji vek.

Stara Grčija je zibelka naše civilizacije, saj so se v njej rodile številne znanosti, umetnost in filozofija zahodnega sveta. Postavijo temelje matematiki, zgodovini, filozofiji, celo demokraciji. Latinščina, jezik starih Rimljanov, postane jezik izobražencev.

Vrste in zvrsti v antični književnosti

V tem času so nastale skoraj vse danes znane vrste in zvrsti.

• LIRIKA: ljubezenska pesem, elegija ali žalostinka, epigram, himna in oda, satira v verzih
  

• PROZA IN LIRIKA: ep, roman, pravljica, bajka, basen, novela
  
• DRAMATIKA: tragedija, komedija in dramski prizori
  

Precejšen delež so v antiki imele POLLITERARNE ZVRSTI (zgodovinopisje, biografije, dialogi, pisma, filozofske proze).

GRŠKA KNJIŽEVNOST

Starogrško književnost delimo na tri velika obdobja:

• arhaično ali predklasično (8. do 5. stoletja pred Kr.). Zanjo je značilno obdobje epike in lirike. Prvi, ki je to pisal je bil HEZIOID s Teogonijo (po naše Razvoj bogov). Najpomembnejši pa je bil Homer s svojo Iliado in Odisejo.
  

  
  
• atiško ali klasično (ime po grški pokrajini Atiki, tam so tudi Atene). Je obdobje 5. in 4. stoletja pr. n. štetjem. Na prvem mestu je tu dramatika, pisci so SOFOKLES, AJSHIL, in EVRIPID. Komedije ARISTOFAN in začetek pripovedne proze.
  

• helenistično obdobje (Grki-Heleni). Obdobje traja od 4. pred Kr. do 5. po Kristusu. Tukaj se grška kultura razširi na velika območja na vzhodu. Posledica tega so Aleksandrova potovanja. V tem času se razvija komedija, lirsko pesništvo in pojavi se tudi začetek romana.

ANTIČNI EP

Iliada in Odiseja sta junaška epa in prva evropska epa, ki naj bi spesnil slepec Homer, vendar o njem ostaja veliko skrivnosti in ugibanj oz. pripovedk, zato se pojavlja ti. HOMERSKO VPRAŠANJE, ki se sprašuje, ali je Homer resnično avtor teh epov, ali je napisal le delček teh verzov in je avtorjev več.

HOMER: ILIADA

(8. STOL. PR. N. ŠT.)

PREDZGODBA/mit o trojanski vojni

Na poroko kralja Peleja in morske nimfe Tetide (njun sin je Ahil) so bili povabljeni vsi bogovi razen boginje prepira Eride. Iz maščevalnost je na svatbo vrgla zlato jabolko z napisom »najlepši«. Za to jabolko se potem potegujejo 3 boginje: Hera, Afrodita, Atena. Spor naj bi rešil trojanski princ Paris, vsaka boginja mu v zahvalo ponuja nagrado. On se odloči za Afrodito, ki mu je ponujala srečo v ljubezni in najlepšo žensko. S tem pa pridobi sovraštvo obeh poraženih boginj.

Paris nato obišče špartanskega kralja Menelaja, ki je bil poročen z lepo Heleno. Ko jo je Paris zagledal, se je vanjo nemudoma zaljubil, jo ugrabil, se z njo poročil na nekem otoku in se vrnil domov v Trojo. Menelaj je bil užaljen in je s svojim mogočnim bratom Agamemnonom zbral grško vojsko in odšel oblegat Trojo. Videc je prerokoval, da bo vojna med Trojanci in Ahajci trajala 10 let. V vojno so se vmešali tudi sami bogovi, eni na strani Trojancev, drugi na strani Grkov, nazadnje zmagajo Grki s pomočjo ukane – trojanskega konja, ki je poln grških vojščakov. Ti ponoči uidejo iz njega in porušijo Trojo.

VSEBINA

Agamemnom Ahilu odvzame lepo sužnjo Brizeido in ga s te užali. Ahil se tako umakne iz boja, kar Grkom povzroči skrbi, saj je Ahil zelo mogočen in vpliven junak, ki je ranljiv samo v peto. Vseeno vojaki pridejo prosit Ahila, naj se jim pridruži, saj so jih Trojanci že močno ogrožali. Vendar ga niti solze niti bogati darovi ne omehča. Ahilov dobri prijatelj Patroklos se tako v dobro vojaškemu duhu obleče v Ahilova oblačila in povede Grke v boj, kjer pa umre. To Ahila tako prizadene, da sklene maščevanje in v dvoboju ubije Patroklejevega morilca – Hektorja. Hektor ga prosi za verski pogreb, vendar mu Ahil ne ugodi.

Njegovo truplo priveže za konje in ga vleče po taboru. Hektorjev oče Priam pride na kolenih prosit Ahila za sinovo truplo. Ahil se ga usmili. Tako se iz krutega maščevalca spremeni v plemenitega zmagovalca – njegova jeza dobi globlji etični pomen. Kajti zaveda se, da bo lahko tudi njegov oče Pelej jokal za svojim sinom tako kot Priam.

Konec Iliade – pokop Patrokla in Hektorja.

EP IN EPSKO

• ep je najstarejša zapisana evropska književna vrsta
  

• prepletajo se verski, nacionalni in moralni motivi
  
• je dolga pripoved, pisana v verzih
  
• verzi so pri Grkih heksametri (– UU/ –UU/ –UU/ –UU/ –UU/ –U)
  
• na začetku prikazovali dejanja bogov in mitičnih junakov, kasneje pa zgodovinske dogodke (predvsem vojne), zato so nadomeščali zgodovinopisje
  
• značilna epska širina (podrobno in dolgo opisovanje dogodkov, junakov, dejanj)
  
• več vrst epov (junaški, pustolovski, zgodovinski, verski, viteški, nacionalni) – Odiseja (tudi pustolovski) in Iliada sta junaška epa – glavno vlogo ima junak, ki se bojuje za svoj narod
• v dogajanje pogosto posegajo tudi bogovi

ZUNANJA ZGRADBA

Iliada ima 24 spevov, pisana je v verzih. Verz je heksameter – šeststopični verz, značilen za epe.

SLOG IN STIL

• ritmična razgibanost (hitro se izmenjujeta veselje in žalost, boj in počitek …)
  

• epska širina (opisovanje ne dolgo in široko, avtorju se ne mudi)
  
• številne prispodobe – značilna homerska primera (primerjava enega obširnega dejanja z drugim – avtorju se ne mudi)
• okrasni pridevki (sveta prisega, krilate besede, sovooka Atena, božanski Ahiles)

Odlomek

Iz speva 6 – HEKTORJEVO SLOVO OD ŽENE. Žena ga prosi, naj ne odide k vojakom in naj ne brani domovine, ker bi s tem tvegal svoje življenje. Ona bi lahko postala nesrečna vdova, sin pa sirota. Hektor je ne more uslišati, saj to pomeni veliko sramoto. Hkrati mu to brani srce in ljubezen do domovine, je vajen bojevanja, da ohrani očetov sloves.

Sporočilo

Junakova dolžnost je, da se udeleži boja, da ljubezen do domovine premaga ljubezen do žene, sina, da premaga željo po srečnem in varnem družinskem življenju.

Hektor:

• nima zasebnega življenja (najvišja vrednota ni družina, ampak čast)
  
• je v službi naroda - javnosti
  
• njegova dolžnost je, da se udeleži boja, da prinese slavo Trojancem
• zanj ni častnega umika

ANTIČNO GLEDALIŠČE

Na začetku so Grki imeli posebne verske obrede v boga Deoniza (bog vina in uživanja). Vsako jesen so imeli poseben sprevod (na okrašen voz so postavili moškega, ki je bil maskiran v boga). On je med vožnjo govoril o svojih junaštvih, za njim pa so šli prebivalci in so ga hvalili. On se začne z njimi pogovarjati. Prišlo je do prvega dialoga. Zbor je bil oblečen v kozlovske kože (TRAGOS-KOZEL).
Antična drama se je razvijala na 2 načina, kar je povezano z dvema stranema Dionizovega kulta – tragično in veselo. Tako se razvijeta tragedija in komedija. V tragediji nastopajo bogovi, polbogovi, junaki, kralji in ljudstvo kot zbor, komedija pa je bolj ljudska, nastopajo navadni ljudje, kmetje, …
V ta namen so zgradili posebne zgradbe, kot je amfiteater. Stal je vedno na robu griča, sedeži v obliki polmeseca, nasproti sedežev je stal oder, malo dvignjen, zadaj so bile kulise. Dosežena je bila idealna akustika. Grki so imeli enkrat letno tekmovanje dramatikov Nagrada ni bila finančna, ampak častna.

Najprej je to igral en igralec z zborom (TESPIS), drugega igralca je uvedel AJSHIL, tretjega pa SOFOKLES. Igralci so bili izključno moški, igrali so ženske vloge. nastopale so samo tri predstavljene osebe. V začetku je zbor imel vodilno vlogo, kasneje to vlogo prevzeli igralci na odru, zbor pa je prevzemal vlogo komentatorja dogajanja.

Stari Grki so imeli točno določena pravila, v katerih so se morali držati. Napisal jih je Aristotel, Poetika.

Po Aristotelu naj bi vsaka drama vzbujala:

• sočutje (ELEOS)
  
• strah (PHOBOS)
• očiščenje (KATARZA)

Tragedija, tragično:

• tragedija je drama z resno vsebino in tragičnim koncem, največkrat se konča s smrtjo junaka. Aristotel je razlagal, da se gledalec ob gledanju tragedije vživi v čustva junakov, doživlja njihov strah, sočustvuje z njimi in na koncu doživi očiščenje (katarzo)
  

• v grški dramah je tragično to, da bogovi junaku že pred rojstvom določijo usodo in naj se še tako trudi spreminjati svojo usodo in delati dobro, tej usodi ne more ubežati. Junak je boljši in bolj moralen od ostalih ljudi, zato kljub končnemu porazu ostane moralni zmagovalec

MIT O TEBANSKI KRALJEVI HIŠI

Predzgodba govori o Tebanskem kralju Laju in njegovi ženi Jokasti. Zelo si želita otroka, vendar jima je bilo prerokovano (Delfe), da bosta dobila sina, ki bo ubil očeta in se poročil s svojo materjo. Po rojstvu otroka – sina, mu preluknjala gležnje in ukažeta služabniku, naj se ga znebi. Temu se otročiček zasmili in ga da pastirju sosednjega kraljestva. Le-ta pa ga odnese svojemu kralju in kraljici, ki nista mogla imeti otrok, in ga posvojita. Ojdpi gre kasneje v Delfe, kjer izve za prerokbo in jo poveže s svojimi posvojitelji, zato gre iz kraljestva proč in ga zanese proti Tebam. Na tej poti sreča kočijo s pravim očetom, ker se nihče noče umakniti, se vname boj, v katerem umre kralj Laj. Tukaj se prvi del prerokbe izpolni. Ojdip gre naprej proti Tebam, kjer vlada velika žalost zaradi pošasti sfinge, ki je pomorila že veliko ljudi, saj nihče ne zna razrešiti njene uganke. Obupani Tebanci obljubijo srečnežu prestol in ovdovelo kraljico. Ojdip reši uganko in tako postane kralj in se poroči s kraljico – svojo materjo Jokasto, a tega ne sluti.

ZGODBA

Kralj Ojdip je moder in pravičen kralj, ima 4 otroke, Polinejka, Eteokla, Ismeno in Antigono. Tem je hkrati oče in brat. Kljub njegovemu dobremu ugledu pa mora biti za svoj greh (incest in umor) kaznovan. Po Tebah začne razsajati kuga (bogovi jo pošljejo) in videc Terezijas napove, da se je bodo rešili šele, ko bodo našli morilca kralja Laja.

Ne da bi vedel, da je to on sam, začne Ojdip zelo zagnano raziskovati (da bi rešil mesto) in kmalu se mu razkrije grozljiva resnica: on sam je ubil svojega očeta in se poročil s svojo materjo. Jokasta se v obupu obesi, Ojdip pa si iztakne oči in se umakne na goro, kjer sta mu starša, misleč, da je mrtev, uredila grob.

Kralj Ojdip je tragedija, saj je glavni junak pomemben pripadnik višjega sloja.

Ojdip je tragičen junak, saj zagreši strašen zločin, čeprav v resnici zanj ni kriv in si ves čas prizadeva delati dobro. Kljub temu sprejme svojo krivdo in na koncu tragično propade.