Literarne zvrsti so: Vrste literarnih zvrsti:
- LIRIKA; - Lirika: oda, sonet, elegija;
ORIENTALSKE KNJIŽEVNOSTI
Značilnosti:
- vpliv religije; - daljša besedila niso ohranjena v celoto;
- avtorji niso znani; - neposredno ne vplivajo na evropsko književnost (izjema Biblija).
Delitev orientalskih književnosti:
- Egipčanska (3000 pnš.)
- Babilonsko-asirska (3000 pnš.)
- Perzijska
- Arabska
- Indijske
- Kitajska
- Japonska
- Starojudovska
Z izrazom orientalska književnost označujemo književnosti starega in srednjega veka, ki so se razvile na območju od Afrike do Tihega oceana. Časovno jih lahko umestimo v obdobje od leta 3000 pr. n. št. do leta 600.
Med lirskimi oblikami so nastajale himne, psalmi, miselne, razpoloženjske in ljubezenske pesmi. Epiko zastopajo junaški epi, romani v verzih in v prozi (razvili so se v Indiji, na Kitajskem in Japonskem) ter bajke, pravljice, pripovedke in novele. Najbolj znano tovrstno delo je arabska zbirka Tisoč in ena noč. Dramatika se je prav tako razvila v Indiji, na Kitajskem in Japonskem. Močno je vplivala na evropsko gledališče.
Književnosti Bližnjega vzhoda
- Egipčanska književnost - Egipčanska književnost je najstarejša na svetu. Začela se je razvijati okrog leta 3000 pr. n. št. V verzih so nastajale himne (denimo Himna sončnemu božanstvu), ljubezenske pesmi in delovne pesmi. Dela so zapisana v hieroglifih. Egipčanska književnost, ki je postala dostopna z razvozlavo hieroglifov, je obsegala pesniške in pripovedne stvaritve. Dramatike niso poznali, poleg tega pa se ni razvil tudi ep.Znani sta dve pesmi, delovna Pesem nosačev žita in ljubezenska Začetek besed velike razveseljevalke srca. Iz Egipta prihajajo tudi najstarejše zgodbe na svetu (Zgodba o dveh bratih), hkrati pa so postavili tudi temelje razvoja bajke, pripovedke, pravljice, novele in potepuških ter pustolovskih zgodb.Za najbolj znano egipčansko delo se šteje Knjiga mrtvih, ki je zbirka himen, molitev in zakletev, za katere so menili, da bodo v pomoč mrtvim, tako da so jih zakopali skupaj z njimi. Papirusovi zvitki so bili namenjeni kot pomoč pokojnemu, da je lažje prišel v onostranstvo.
Babilonsko-asirska književnost - Nastala je okrog leta 2000 pr. n. št. Začetniki so Sumerci, pojem pa označuje vse književnosti ljudstev na območju Mezopotamije. Najpomembnejše delo je Ep o Gilgamešu (božanski vladar, ki išče nesmrtnost; glavna tema je, kako premagati smrt in doseči večno življenje). Ohranjen na 12 glinenih ploščicah.
Književnosti Srednjega vzhoda
- Perzijska književnost - Razvila se je lirska in epska poezija, lirika je ena najboljših v celotnem obdobju, znana pesnika sta Omar Hajam in Hafis. Temeljno delo je Avesta. Nastal je tudi junaški ep Šahiname.
Razvilo se je tudi lirsko pesništvo in pripovedništvo. Najbolj znano prozno arabsko delo je zbirka pravljic in zgodb Tisoč in ena noč. Tisoč in ena noč je zbirka arabskih pravljic, pripovedk, novel, anekdot in humoresk. Nastajala je dolgo časa, od 8. do 16. stoletja. Povesti so zelo raznolike - od starih tradicionalnih pravljic pa do čustvenih in fantastičnih zgodb, ki opisujejo življenje na arabskih dvorih. Mnogo jih izhaja iz starega perzijskega ljudskega slovstva.
Okvirna pripoved zbirke govori o Šeherezadi, vezirjevi hčerki, ki si s pripovedovanjem zgodb vsako noč za en dan podaljša življenje. Sultan Šahrijar je besen zaradi ženske nezvestobe, zato objavi, da bo vsako ženo po poročni noči dal usmrtiti. Šeherezada se prostovoljno poroči z njim, v sultanu pa vsako noč z nedokončano zgodbo zbudi tako radovednost, da jo pusti živeti. Zbirka vključuje njene zgodbe. Po tisoč in eni noči se sultan pomiri. Ne more več brez Šeherezade in ta postane kraljica.
Književnosti Daljnega vzhoda
- Japonska književnost - Japonska književnost je najmlajša od vseh. Začela se je razvijati okrog 7. stoletja. Nanjo je močno vplivala kitajska književnost. Od Kitajcev so prevzeli pisavo in vero, vključno z nekaj literarnimi oblikami. Pisali so poezijo v kratkih oblikah, haikuju s 17 zlogi in tanki s 31 zlogi. Znan pesnik je Matsuo Bashō. Razvil se je tudi roman.Kitajska književnost - Razvila se je v 6. stoletju pod vplivom verskih in filozofskih sistemov: budizma, konfucionizma (celotni nauk temelji na štirih načelih: ji - pravičnost, sin - iskrenost do sebe in do drugih, šu - ne delaj drugim, kar ne bi rad, da drugi delajo tebi, čung - delaj drugim, kar bi rad, da drugi delajo tebi) in daoizma. Ustvarjali so liriko v kratkih pesniških oblikah, prozo in dramatiko. Znana pesnika sta Li Bai in Ši King.Indijska književnost - Na njen nastanek so vplivala verstva, denimo budizem, brahmanizem in hinduizem. Nastala sta dva obsežna junaška epa, Mahabharata, ki je najdaljši ep na svetu, in Ramajana. Glavno delo so verska knjiga Vede.
Vede so zelo obširna zbirka besedil, eno najstarejših, ki predstavljajo enega od temeljev indijske filozofije in religij, ki so nastale na njenem ozemlju. So približno šestkrat obsežnejša od Svetega pisma. Imenujejo jih tudi »trojno znanje«, ker so spisi razvrščeni v tri zbirke :to so Rigveda (Veda verzov), ki obsega hvalnice, Samaveda (Veda spevov), ki obsega liturgične spise, in Jadžurveda (Veda urokov), v kateri so zbrani žrtveni izreki. Kasneje se jim je pridružila še Atharvaveda, zbirka mističnega svečenika ognja Atharvana, tako da Vede sestavljajo štirje deli.
- Starojudovska književnost - Ohranila se je predvsem v Bibliji. Je najpomembnejša za razvoj kasnejše svetovne književnosti. Razvila se je lirika in epika. Liriko v Bibliji predstavljajo psalmi in Visoka pesem (ljubezenska poezija).
Svéto písmo ali Bíblija (iz grške besede biblia, ki pomeni knjige) je sveta knjiga krščanstva. Sestavljata jo dva dela: stara in nova zaveza. Sveto pismo je najbolj brana knjiga v zgodovini. Prevedena je v več kot 2.100 jezikov. Ima velik pomen za današnjo kulturo in kot delo jo lahko gledamo iz različnih strani: kot versko ali zgodovinsko knjigo, saj vsebuje mnogo podatkov o zgodovini Judov ter dogajanju v Palestini ob začetku našega štetja.
Biblijo delimo na:
- Stara zaveza (od 12. stol. pnš. do 1. stol.): pomembni dogodki iz judovske zgodovine, zakoni (pentatevh), preroki ter spisi.
- Nova zaveza (1.- 4. st.): Napisana je v grščini. Najpomembnejši so: evangeliji, apostolska dela, pisma in apokalipsa .
Septuaginta: 1. prevod stare zaveze v grščino. Vulgata: 1. prevod celotne Biblije v latinščin
Stara zaveza se začne z Mojzesovimi knjigami, ki vsebujejo zgodbe o stvarjenju sveta in človeka (GENEZA), očakih judovskega ljudstva, denimo o Noetu in svetovnem potopu ter Abrahamu ter njegovi družini. Vključujejo tudi zakone, ki naj bi jih Mojzes med begom iz Egipta prejel na gori Sinaj. Biblija se nadaljuje s knjigami, ki opisujejo življenje Judov v Palestini. Te vključujejo zgodbe o sodnikih, Samsonu, kralju Davidu in drugih. V preroških knjigah so opisana dela prerokov.
Nova zaveza vsebuje štiri evangelije, ki opisujejo življenje in dela Jezusa Kristusa. Apostolska dela govorijo o zgodovini kristjanov po Jezusovi smrti. Sledijo apostolska pisma. Sveto pismo se zaključi z Apokalipso ali Janezovim razodetjem, ki opisuje vizijo konca sveta apostola Janeza.
Biblija vsebuje tudi neliterarna in polliterarna dela: epsko se meša z lirskim, dramatike ni. Med pripovednimi vrstami besedil se pojavljajo zgodbe s prvinami mita, pripovedke, novele, legende, prilike, anekdote, življenjepisa in potopisa.
Sveto pismo je najbolj razširjena knjiga na svetu. Že zgodaj so jo zabeli prevajati v razne jezike in narečja. Med 3. in 1. st. pr. n. š. je v Aleksandriji nastal grški prevod Stare zaveze, okrog leta 400 pa je Hieronim prevedel Biblijo v latinščino. To je bil tudi poglavitni vzorec za prevode v druge evropske jezike. Jurij Dalmatin je prvi prevedel celotno Biblijo v slovenski jezik. S tem prevodom smo se tudi Slovenci uvrstili med razvite evropske narode, saj je bil prevod Svetega pisma pomembno kulturno in jezikovno dejanje.
Pomeni biblije:
- Verski: biblija je sveta knjiga; - Kulturni: v slikarstvu, pisatelji, dramatiki, filmi;
PRILIKA O IZGUBLJENEM SINU
* Zgodbo pove Jezus kot odgovor na očitke pobožnih Judov, češ da se druži z grešniki, prestopniki in izobčenci.
Prilika o izgubljenem sinu
In rekel je: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje. Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹ In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naročil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.
Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj je to?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj.‹ Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal. On pa je očetu odgovoril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.‹«
Prilika o izgubljenem sinu je pripoveduje o očetovi ljubezni. Samo oče, ki ljubo brezpogojno, lahko otroku odpusti vse, kar je ta storil slabega. Starejši sin tega ne razume in očetu nasprotuje. Toda za zgodbo o družinskih odnosih se skriva verska resničnost. V njej oče predstavlja Boga, izgubljeni sin je grešnik, vzorni starejši sin pa vernik, ki živi po božjih zapovedih. Sporočilo te zgodbe se glasi » Bog ljubi človeka brezpogojno ».
Prilika o izgubljenem sinu posredno sporoča temeljni nauk krščanske vere: Ljudje naj se ljubijo in si odpuščajo; drug drugemu naj dajejo to, kar jim daje Bog.
Jezikovno – slogovne značilnosti:
- stalne svetopisemske besedne zveze: '' in rekel je'', ''neki človek'', ''šel je vase''…;
- antiteze (nasprotje): ''ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote'';
PRILIKA je svetopisemsko besedilo, poučna zgodba, ki s primerom iz življenja ponazarja idejo oz. nauk; sporočilo je ponazorjeno s prispodobo. Namesto tega uporabljamo tudi grški izraz parabola , ki pomeni ''drugega poleg drugega postavljati''.
Ni komentarjev:
Objavite komentar