ANTIČNA KNJIŽEVNOST (26.11.)

ANTIČNA KNJIŽEVNOST/pojmi za poklicno maturo

• Časovna umestitev

Homer: Iliada

• mit o trojanski vojni
• ep, epsko
  

Sofoklej: Kralj Ojdip

• tebanski mit
  
• antično gledališče
• tragedija, tragično

ANTIČNA KNJIŽEVNOST

gr. Antiqvus-star, starodaven

To je obdobje stari Grkov in Rimljanov. Trajala je približno od 1000 pr. n. št. pa do 5. stoletja našega štetja.

Obsega starogrško in starorimsko književnost, ki sta prvi evropski književnosti, zajameta samo v južnoevropske dežele (od Grčije do Španije in v deželah severne Afrike, ter na Bližnjem vzhodu). Konča se, ko razpade rimsko cesarstvo in se v Evropi začne srednji vek.

Stara Grčija je zibelka naše civilizacije, saj so se v njej rodile številne znanosti, umetnost in filozofija zahodnega sveta. Postavijo temelje matematiki, zgodovini, filozofiji, celo demokraciji. Latinščina, jezik starih Rimljanov, postane jezik izobražencev.

Vrste in zvrsti v antični književnosti

V tem času so nastale skoraj vse danes znane vrste in zvrsti.

• LIRIKA: ljubezenska pesem, elegija ali žalostinka, epigram, himna in oda, satira v verzih
  

• PROZA IN LIRIKA: ep, roman, pravljica, bajka, basen, novela
  
• DRAMATIKA: tragedija, komedija in dramski prizori
  

Precejšen delež so v antiki imele POLLITERARNE ZVRSTI (zgodovinopisje, biografije, dialogi, pisma, filozofske proze).

GRŠKA KNJIŽEVNOST

Starogrško književnost delimo na tri velika obdobja:

• arhaično ali predklasično (8. do 5. stoletja pred Kr.). Zanjo je značilno obdobje epike in lirike. Prvi, ki je to pisal je bil HEZIOID s Teogonijo (po naše Razvoj bogov). Najpomembnejši pa je bil Homer s svojo Iliado in Odisejo.
  

  
  
• atiško ali klasično (ime po grški pokrajini Atiki, tam so tudi Atene). Je obdobje 5. in 4. stoletja pr. n. štetjem. Na prvem mestu je tu dramatika, pisci so SOFOKLES, AJSHIL, in EVRIPID. Komedije ARISTOFAN in začetek pripovedne proze.
  

• helenistično obdobje (Grki-Heleni). Obdobje traja od 4. pred Kr. do 5. po Kristusu. Tukaj se grška kultura razširi na velika območja na vzhodu. Posledica tega so Aleksandrova potovanja. V tem času se razvija komedija, lirsko pesništvo in pojavi se tudi začetek romana.

ANTIČNI EP

Iliada in Odiseja sta junaška epa in prva evropska epa, ki naj bi spesnil slepec Homer, vendar o njem ostaja veliko skrivnosti in ugibanj oz. pripovedk, zato se pojavlja ti. HOMERSKO VPRAŠANJE, ki se sprašuje, ali je Homer resnično avtor teh epov, ali je napisal le delček teh verzov in je avtorjev več.

HOMER: ILIADA

(8. STOL. PR. N. ŠT.)

PREDZGODBA/mit o trojanski vojni

Na poroko kralja Peleja in morske nimfe Tetide (njun sin je Ahil) so bili povabljeni vsi bogovi razen boginje prepira Eride. Iz maščevalnost je na svatbo vrgla zlato jabolko z napisom »najlepši«. Za to jabolko se potem potegujejo 3 boginje: Hera, Afrodita, Atena. Spor naj bi rešil trojanski princ Paris, vsaka boginja mu v zahvalo ponuja nagrado. On se odloči za Afrodito, ki mu je ponujala srečo v ljubezni in najlepšo žensko. S tem pa pridobi sovraštvo obeh poraženih boginj.

Paris nato obišče špartanskega kralja Menelaja, ki je bil poročen z lepo Heleno. Ko jo je Paris zagledal, se je vanjo nemudoma zaljubil, jo ugrabil, se z njo poročil na nekem otoku in se vrnil domov v Trojo. Menelaj je bil užaljen in je s svojim mogočnim bratom Agamemnonom zbral grško vojsko in odšel oblegat Trojo. Videc je prerokoval, da bo vojna med Trojanci in Ahajci trajala 10 let. V vojno so se vmešali tudi sami bogovi, eni na strani Trojancev, drugi na strani Grkov, nazadnje zmagajo Grki s pomočjo ukane – trojanskega konja, ki je poln grških vojščakov. Ti ponoči uidejo iz njega in porušijo Trojo.

VSEBINA

Agamemnom Ahilu odvzame lepo sužnjo Brizeido in ga s te užali. Ahil se tako umakne iz boja, kar Grkom povzroči skrbi, saj je Ahil zelo mogočen in vpliven junak, ki je ranljiv samo v peto. Vseeno vojaki pridejo prosit Ahila, naj se jim pridruži, saj so jih Trojanci že močno ogrožali. Vendar ga niti solze niti bogati darovi ne omehča. Ahilov dobri prijatelj Patroklos se tako v dobro vojaškemu duhu obleče v Ahilova oblačila in povede Grke v boj, kjer pa umre. To Ahila tako prizadene, da sklene maščevanje in v dvoboju ubije Patroklejevega morilca – Hektorja. Hektor ga prosi za verski pogreb, vendar mu Ahil ne ugodi.

Njegovo truplo priveže za konje in ga vleče po taboru. Hektorjev oče Priam pride na kolenih prosit Ahila za sinovo truplo. Ahil se ga usmili. Tako se iz krutega maščevalca spremeni v plemenitega zmagovalca – njegova jeza dobi globlji etični pomen. Kajti zaveda se, da bo lahko tudi njegov oče Pelej jokal za svojim sinom tako kot Priam.

Konec Iliade – pokop Patrokla in Hektorja.

EP IN EPSKO

• ep je najstarejša zapisana evropska književna vrsta
  

• prepletajo se verski, nacionalni in moralni motivi
  
• je dolga pripoved, pisana v verzih
  
• verzi so pri Grkih heksametri (– UU/ –UU/ –UU/ –UU/ –UU/ –U)
  
• na začetku prikazovali dejanja bogov in mitičnih junakov, kasneje pa zgodovinske dogodke (predvsem vojne), zato so nadomeščali zgodovinopisje
  
• značilna epska širina (podrobno in dolgo opisovanje dogodkov, junakov, dejanj)
  
• več vrst epov (junaški, pustolovski, zgodovinski, verski, viteški, nacionalni) – Odiseja (tudi pustolovski) in Iliada sta junaška epa – glavno vlogo ima junak, ki se bojuje za svoj narod
• v dogajanje pogosto posegajo tudi bogovi

ZUNANJA ZGRADBA

Iliada ima 24 spevov, pisana je v verzih. Verz je heksameter – šeststopični verz, značilen za epe.

SLOG IN STIL

• ritmična razgibanost (hitro se izmenjujeta veselje in žalost, boj in počitek …)
  

• epska širina (opisovanje ne dolgo in široko, avtorju se ne mudi)
  
• številne prispodobe – značilna homerska primera (primerjava enega obširnega dejanja z drugim – avtorju se ne mudi)
• okrasni pridevki (sveta prisega, krilate besede, sovooka Atena, božanski Ahiles)

Odlomek

Iz speva 6 – HEKTORJEVO SLOVO OD ŽENE. Žena ga prosi, naj ne odide k vojakom in naj ne brani domovine, ker bi s tem tvegal svoje življenje. Ona bi lahko postala nesrečna vdova, sin pa sirota. Hektor je ne more uslišati, saj to pomeni veliko sramoto. Hkrati mu to brani srce in ljubezen do domovine, je vajen bojevanja, da ohrani očetov sloves.

Sporočilo

Junakova dolžnost je, da se udeleži boja, da ljubezen do domovine premaga ljubezen do žene, sina, da premaga željo po srečnem in varnem družinskem življenju.

Hektor:

• nima zasebnega življenja (najvišja vrednota ni družina, ampak čast)
  
• je v službi naroda - javnosti
  
• njegova dolžnost je, da se udeleži boja, da prinese slavo Trojancem
• zanj ni častnega umika

ANTIČNO GLEDALIŠČE

Na začetku so Grki imeli posebne verske obrede v boga Deoniza (bog vina in uživanja). Vsako jesen so imeli poseben sprevod (na okrašen voz so postavili moškega, ki je bil maskiran v boga). On je med vožnjo govoril o svojih junaštvih, za njim pa so šli prebivalci in so ga hvalili. On se začne z njimi pogovarjati. Prišlo je do prvega dialoga. Zbor je bil oblečen v kozlovske kože (TRAGOS-KOZEL).
Antična drama se je razvijala na 2 načina, kar je povezano z dvema stranema Dionizovega kulta – tragično in veselo. Tako se razvijeta tragedija in komedija. V tragediji nastopajo bogovi, polbogovi, junaki, kralji in ljudstvo kot zbor, komedija pa je bolj ljudska, nastopajo navadni ljudje, kmetje, …
V ta namen so zgradili posebne zgradbe, kot je amfiteater. Stal je vedno na robu griča, sedeži v obliki polmeseca, nasproti sedežev je stal oder, malo dvignjen, zadaj so bile kulise. Dosežena je bila idealna akustika. Grki so imeli enkrat letno tekmovanje dramatikov Nagrada ni bila finančna, ampak častna.

Najprej je to igral en igralec z zborom (TESPIS), drugega igralca je uvedel AJSHIL, tretjega pa SOFOKLES. Igralci so bili izključno moški, igrali so ženske vloge. nastopale so samo tri predstavljene osebe. V začetku je zbor imel vodilno vlogo, kasneje to vlogo prevzeli igralci na odru, zbor pa je prevzemal vlogo komentatorja dogajanja.

Stari Grki so imeli točno določena pravila, v katerih so se morali držati. Napisal jih je Aristotel, Poetika.

Po Aristotelu naj bi vsaka drama vzbujala:

• sočutje (ELEOS)
  
• strah (PHOBOS)
• očiščenje (KATARZA)

Tragedija, tragično:

• tragedija je drama z resno vsebino in tragičnim koncem, največkrat se konča s smrtjo junaka. Aristotel je razlagal, da se gledalec ob gledanju tragedije vživi v čustva junakov, doživlja njihov strah, sočustvuje z njimi in na koncu doživi očiščenje (katarzo)
  

• v grški dramah je tragično to, da bogovi junaku že pred rojstvom določijo usodo in naj se še tako trudi spreminjati svojo usodo in delati dobro, tej usodi ne more ubežati. Junak je boljši in bolj moralen od ostalih ljudi, zato kljub končnemu porazu ostane moralni zmagovalec

MIT O TEBANSKI KRALJEVI HIŠI

Predzgodba govori o Tebanskem kralju Laju in njegovi ženi Jokasti. Zelo si želita otroka, vendar jima je bilo prerokovano (Delfe), da bosta dobila sina, ki bo ubil očeta in se poročil s svojo materjo. Po rojstvu otroka – sina, mu preluknjala gležnje in ukažeta služabniku, naj se ga znebi. Temu se otročiček zasmili in ga da pastirju sosednjega kraljestva. Le-ta pa ga odnese svojemu kralju in kraljici, ki nista mogla imeti otrok, in ga posvojita. Ojdpi gre kasneje v Delfe, kjer izve za prerokbo in jo poveže s svojimi posvojitelji, zato gre iz kraljestva proč in ga zanese proti Tebam. Na tej poti sreča kočijo s pravim očetom, ker se nihče noče umakniti, se vname boj, v katerem umre kralj Laj. Tukaj se prvi del prerokbe izpolni. Ojdip gre naprej proti Tebam, kjer vlada velika žalost zaradi pošasti sfinge, ki je pomorila že veliko ljudi, saj nihče ne zna razrešiti njene uganke. Obupani Tebanci obljubijo srečnežu prestol in ovdovelo kraljico. Ojdip reši uganko in tako postane kralj in se poroči s kraljico – svojo materjo Jokasto, a tega ne sluti.

ZGODBA

Kralj Ojdip je moder in pravičen kralj, ima 4 otroke, Polinejka, Eteokla, Ismeno in Antigono. Tem je hkrati oče in brat. Kljub njegovemu dobremu ugledu pa mora biti za svoj greh (incest in umor) kaznovan. Po Tebah začne razsajati kuga (bogovi jo pošljejo) in videc Terezijas napove, da se je bodo rešili šele, ko bodo našli morilca kralja Laja.

Ne da bi vedel, da je to on sam, začne Ojdip zelo zagnano raziskovati (da bi rešil mesto) in kmalu se mu razkrije grozljiva resnica: on sam je ubil svojega očeta in se poročil s svojo materjo. Jokasta se v obupu obesi, Ojdip pa si iztakne oči in se umakne na goro, kjer sta mu starša, misleč, da je mrtev, uredila grob.

Kralj Ojdip je tragedija, saj je glavni junak pomemben pripadnik višjega sloja.

Ojdip je tragičen junak, saj zagreši strašen zločin, čeprav v resnici zanj ni kriv in si ves čas prizadeva delati dobro. Kljub temu sprejme svojo krivdo in na koncu tragično propade.

19. 11. Orient + Biblija

Literarne zvrsti so: Vrste literarnih zvrsti:

- LIRIKA; - Lirika: oda, sonet, elegija;

- EPIKA; - Epika: roman, novela, povest;

- DRAMATIKA;. - Dramatika: komedija, tragedija, drama

ORIENTALSKE KNJIŽEVNOSTI

Značilnosti:

- vpliv religije; - daljša besedila niso ohranjena v celoto;

- avtorji niso znani; - neposredno ne vplivajo na evropsko književnost (izjema Biblija).

Delitev orientalskih književnosti:

• Egipčanska (3000 pnš.)
• Babilonsko-asirska (3000 pnš.)
• Perzijska
• Arabska
• Indijske
• Kitajska
  
• Japonska
• Starojudovska

Z izrazom orientalska književnost označujemo književnosti starega in srednjega veka, ki so se razvile na območju od Afrike do Tihega oceana. Časovno jih lahko umestimo v obdobje od leta 3000 pr. n. št. do leta 600.

Nanjo so zelo vplivala verstva in nastalo je mnogo verskih knjig: Vede v Indiji, Avesta v Perziji, Biblija pri Judih, Koran v Arabiji in konfucianstične knjige na Kitajskem. Za orientalske književnosti je značilno temeljno delo, v katerem so zbrana vsa pomembnejša dela tiste književnosti.

Med lirskimi oblikami so nastajale himne, psalmi, miselne, razpoloženjske in ljubezenske pesmi. Epiko zastopajo junaški epi, romani v verzih in v prozi (razvili so se v Indiji, na Kitajskem in Japonskem) ter bajke, pravljice, pripovedke in novele. Najbolj znano tovrstno delo je arabska zbirka Tisoč in ena noč. Dramatika se je prav tako razvila v Indiji, na Kitajskem in Japonskem. Močno je vplivala na evropsko gledališče.

Obdobje lahko razdelimo na več zemljepisno omejenih podskupin.

Književnosti Bližnjega vzhoda

• Egipčanska književnost - Egipčanska književnost je najstarejša na svetu. Začela se je razvijati okrog leta 3000 pr. n. št. V verzih so nastajale himne (denimo Himna sončnemu božanstvu), ljubezenske pesmi in delovne pesmi. Dela so zapisana v hieroglifih. Egipčanska književnost, ki je postala dostopna z razvozlavo hieroglifov, je obsegala pesniške in pripovedne stvaritve. Dramatike niso poznali, poleg tega pa se ni razvil tudi ep.
  
  Znani sta dve pesmi, delovna Pesem nosačev žita in ljubezenska Začetek besed velike razveseljevalke srca. Iz Egipta prihajajo tudi najstarejše zgodbe na svetu (Zgodba o dveh bratih), hkrati pa so postavili tudi temelje razvoja bajke, pripovedke, pravljice, novele in potepuških ter pustolovskih zgodb.

  
  

  Za najbolj znano egipčansko delo se šteje Knjiga mrtvih, ki je zbirka himen, molitev in zakletev, za katere so menili, da bodo v pomoč mrtvim, tako da so jih zakopali skupaj z njimi. Papirusovi zvitki so bili namenjeni kot pomoč pokojnemu, da je lažje prišel v onostranstvo.

  
  

  
  

  
  

  Babilonsko-asirska književnost - Nastala je okrog leta 2000 pr. n. št. Začetniki so Sumerci, pojem pa označuje vse književnosti ljudstev na območju Mezopotamije. Najpomembnejše delo je Ep o Gilgamešu (božanski vladar, ki išče nesmrtnost; glavna tema je, kako premagati smrt in doseči večno življenje). Ohranjen na 12 glinenih ploščicah.

Književnosti Srednjega vzhoda

• Perzijska književnost - Razvila se je lirska in epska poezija, lirika je ena najboljših v celotnem obdobju, znana pesnika sta Omar Hajam in Hafis. Temeljno delo je Avesta. Nastal je tudi junaški ep Šahiname.
  
  
  
  
  
Arabska književnost - Začela se je razvijati okoli leta 600. Najpomembnejše delo je sveta knjiga islama, Koran.

Koran je sveta knjiga islama, beseda pomeni »branje«. Napisan je v arabščini. Muslimani verujejo, da je Koran čista božja beseda in vrh božjega razkrivanja ljudem. Prek nadangela Gabrijela naj bi bog Alah 22 let razodeval Koran preroku Mohamedu. Koran sestavlja 114 sur (poglavij – vsako se začne z istimi besedami »Bog je rekel«) s skupno 6.236 ajati (verzi). Vsebuje številne zgodbe, ki jih vključuje tudi Biblija. Adam, Noe, Abraham, Mojzes, Jezus Kristus, Marija in Janez Krstnik so v Koranu prikazani kot preroki. Mohamedove modrosti in izreke so na podlagi ustnega izročila napisali njegovi učenci in privrženci.

Prevodi Korana v druge jezike se ne štejejo za prave svete knjige. Pred dotikanjem korana se mora vernik simbolično umiti, obstajajo pa tudi druga pravila za rokovanje s to knjigo.

Razvilo se je tudi lirsko pesništvo in pripovedništvo. Najbolj znano prozno arabsko delo je zbirka pravljic in zgodb Tisoč in ena noč. Tisoč in ena noč je zbirka arabskih pravljic, pripovedk, novel, anekdot in humoresk. Nastajala je dolgo časa, od 8. do 16. stoletja. Povesti so zelo raznolike - od starih tradicionalnih pravljic pa do čustvenih in fantastičnih zgodb, ki opisujejo življenje na arabskih dvorih. Mnogo jih izhaja iz starega perzijskega ljudskega slovstva.

Okvirna pripoved zbirke govori o Šeherezadi, vezirjevi hčerki, ki si s pripovedovanjem zgodb vsako noč za en dan podaljša življenje. Sultan Šahrijar je besen zaradi ženske nezvestobe, zato objavi, da bo vsako ženo po poročni noči dal usmrtiti. Šeherezada se prostovoljno poroči z njim, v sultanu pa vsako noč z nedokončano zgodbo zbudi tako radovednost, da jo pusti živeti. Zbirka vključuje njene zgodbe. Po tisoč in eni noči se sultan pomiri. Ne more več brez Šeherezade in ta postane kraljica.

Književnosti Daljnega vzhoda

• Japonska književnost - Japonska književnost je najmlajša od vseh. Začela se je razvijati okrog 7. stoletja. Nanjo je močno vplivala kitajska književnost. Od Kitajcev so prevzeli pisavo in vero, vključno z nekaj literarnimi oblikami. Pisali so poezijo v kratkih oblikah, haikuju s 17 zlogi in tanki s 31 zlogi. Znan pesnik je Matsuo Bashō. Razvil se je tudi roman.
  
  
  
  
  
  Kitajska književnost - Razvila se je v 6. stoletju pod vplivom verskih in filozofskih sistemov: budizma, konfucionizma (celotni nauk temelji na štirih načelih: ji - pravičnost, sin - iskrenost do sebe in do drugih, šu - ne delaj drugim, kar ne bi rad, da drugi delajo tebi, čung - delaj drugim, kar bi rad, da drugi delajo tebi) in daoizma. Ustvarjali so liriko v kratkih pesniških oblikah, prozo in dramatiko. Znana pesnika sta Li Bai in Ši King.
  
  
  
  
  
  Indijska književnost - Na njen nastanek so vplivala verstva, denimo budizem, brahmanizem in hinduizem. Nastala sta dva obsežna junaška epa, Mahabharata, ki je najdaljši ep na svetu, in Ramajana. Glavno delo so verska knjiga Vede.

Vede so zelo obširna zbirka besedil, eno najstarejših, ki predstavljajo enega od temeljev indijske filozofije in religij, ki so nastale na njenem ozemlju. So približno šestkrat obsežnejša od Svetega pisma. Imenujejo jih tudi »trojno znanje«, ker so spisi razvrščeni v tri zbirke :to so Rigveda (Veda verzov), ki obsega hvalnice, Samaveda (Veda spevov), ki obsega liturgične spise, in Jadžurveda (Veda urokov), v kateri so zbrani žrtveni izreki. Kasneje se jim je pridružila še Atharvaveda, zbirka mističnega svečenika ognja Atharvana, tako da Vede sestavljajo štirje deli.

• Starojudovska književnost - Ohranila se je predvsem v Bibliji. Je najpomembnejša za razvoj kasnejše svetovne književnosti. Razvila se je lirika in epika. Liriko v Bibliji predstavljajo psalmi in Visoka pesem (ljubezenska poezija).
  

Svéto písmo ali Bíblija (iz grške besede biblia, ki pomeni knjige) je sveta knjiga krščanstva. Sestavljata jo dva dela: stara in nova zaveza. Sveto pismo je najbolj brana knjiga v zgodovini. Prevedena je v več kot 2.100 jezikov. Ima velik pomen za današnjo kulturo in kot delo jo lahko gledamo iz različnih strani: kot versko ali zgodovinsko knjigo, saj vsebuje mnogo podatkov o zgodovini Judov ter dogajanju v Palestini ob začetku našega štetja.

Biblijo delimo na:

- Stara zaveza (od 12. stol. pnš. do 1. stol.): pomembni dogodki iz judovske zgodovine, zakoni (pentatevh), preroki ter spisi.

- Nova zaveza (1.- 4. st.): Napisana je v grščini. Najpomembnejši so: evangeliji, apostolska dela, pisma in apokalipsa .

Septuaginta: 1. prevod stare zaveze v grščino. Vulgata: 1. prevod celotne Biblije v latinščin

V slovenščino je celotno Sveto pismo prvi prevedel Jurij Dalmatin. Izšlo je leta 1584. Že pred njim je Novo zavezo prevedel Primož Trubar.

Stara zaveza se začne z Mojzesovimi knjigami, ki vsebujejo zgodbe o stvarjenju sveta in človeka (GENEZA), očakih judovskega ljudstva, denimo o Noetu in svetovnem potopu ter Abrahamu ter njegovi družini. Vključujejo tudi zakone, ki naj bi jih Mojzes med begom iz Egipta prejel na gori Sinaj. Biblija se nadaljuje s knjigami, ki opisujejo življenje Judov v Palestini. Te vključujejo zgodbe o sodnikih, Samsonu, kralju Davidu in drugih. V preroških knjigah so opisana dela prerokov.

Nova zaveza vsebuje štiri evangelije, ki opisujejo življenje in dela Jezusa Kristusa. Apostolska dela govorijo o zgodovini kristjanov po Jezusovi smrti. Sledijo apostolska pisma. Sveto pismo se zaključi z Apokalipso ali Janezovim razodetjem, ki opisuje vizijo konca sveta apostola Janeza.

Nova zaveza pomeni zavezo, ki jo je po verovanju kristjanov Bog sklenil z ljudmi po posredovanju Jezusa Kristusa in je dopolnitev že prej sklenjene stare zaveze. Opisujejo javno delovanje Jezusa Krustusa in njegovih učencev. Poleg tega lahko izraz nova zaveza (točneje novozavezni čas) označuje tudi zgodovinsko obdobje, ki se je začelo z utelešenjem Jezusa Kristusa in traja še zdaj.

Delitev:

- Evangeliji

- Apostolska dela

- Pisma

- Razodetje (Apokalipsa)

Biblija vsebuje tudi neliterarna in polliterarna dela: epsko se meša z lirskim, dramatike ni. Med pripovednimi vrstami besedil se pojavljajo zgodbe s prvinami mita, pripovedke, novele, legende, prilike, anekdote, življenjepisa in potopisa.

Sveto pismo je najbolj razširjena knjiga na svetu. Že zgodaj so jo zabeli prevajati v razne jezike in narečja. Med 3. in 1. st. pr. n. š. je v Aleksandriji nastal grški prevod Stare zaveze, okrog leta 400 pa je Hieronim prevedel Biblijo v latinščino. To je bil tudi poglavitni vzorec za prevode v druge evropske jezike. Jurij Dalmatin je prvi prevedel celotno Biblijo v slovenski jezik. S tem prevodom smo se tudi Slovenci uvrstili med razvite evropske narode, saj je bil prevod Svetega pisma pomembno kulturno in jezikovno dejanje.

Pomeni biblije:

- Verski: biblija je sveta knjiga; - Kulturni: v slikarstvu, pisatelji, dramatiki, filmi;

- Zgodovinski: zgodovinski dogodki;.

PRILIKA O IZGUBLJENEM SINU

* Zgodbo pove Jezus kot odgovor na očitke pobožnih Judov, češ da se druži z grešniki, prestopniki in izobčenci.

Prilika o izgubljenem sinu

In rekel je: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje. Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹ In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naročil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.

Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj je to?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj.‹ Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal. On pa je očetu odgovoril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.‹«

Prilika o izgubljenem sinu je pripoveduje o očetovi ljubezni. Samo oče, ki ljubo brezpogojno, lahko otroku odpusti vse, kar je ta storil slabega. Starejši sin tega ne razume in očetu nasprotuje. Toda za zgodbo o družinskih odnosih se skriva verska resničnost. V njej oče predstavlja Boga, izgubljeni sin je grešnik, vzorni starejši sin pa vernik, ki živi po božjih zapovedih. Sporočilo te zgodbe se glasi » Bog ljubi človeka brezpogojno ».

Prilika o izgubljenem sinu posredno sporoča temeljni nauk krščanske vere: Ljudje naj se ljubijo in si odpuščajo; drug drugemu naj dajejo to, kar jim daje Bog.

Jezikovno – slogovne značilnosti:

- stalne svetopisemske besedne zveze: '' in rekel je'', ''neki človek'', ''šel je vase''…;

- antiteze (nasprotje): ''ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote'';

- stopnjevanje in mnogovezje: in prstan in sandale in obleka;

- ponavljanja

PRILIKA je svetopisemsko besedilo, poučna zgodba, ki s primerom iz življenja ponazarja idejo oz. nauk; sporočilo je ponazorjeno s prispodobo. Namesto tega uporabljamo tudi grški izraz parabola , ki pomeni ''drugega poleg drugega postavljati''.